here we go again...

tistim, ki smo z njimi preživeli večino svojega časa v preteklem tednu, bodo kar manjkali... govorim o nemcih namreč :) to je bila zame že druga mednarodna izmenjava, saj ponavljam letnik, vendar lahko rečem, da sem se imela bolje kot lani. Pogrešala bom nenehno govorjenje v polomljeni angleščini, pozno prihajanje domov (dan sem imela dejansko zapolnjen, namesto da sem ga preživela doma kot ponavadi), njihove poskuse govorjenja po slovensko (ki so bili uspešni, to je že treba priznati :D) in še marsikaj. Izživljali smo se nad drugimi dijaki naše šole in tudi nad profesorji, ko smo igrali na naše didžeriduje :D in ostala glasbila (čeprav le-ta niso bila niti pol tako glasna :D)...
komaj čakam junij, da jih spet vidim... tisti od nemcev, s katerimi smo bili v jazzu v petek, so nam obljubili da bodo naredili vse, da bi mi pri njih uživali vsaj toliko, če ne še bolj, kot so oni pri nas :) vedno bolj verjamem, da dobre stvari res prehitro minejo... In nam ostanejo spomini ter odštevanje do junija :)

Upanje umre zadnje...

ok, mogoč mal preveč dramatičen naslov... :D
včeraj smo se s sošolci zmenli da gremo v kino... sem misla 'super, fajn se bomo mel'... pol so pa odpovedali eden za drugim... na mihatovo fešto mi ni dovolila... potem sm pa misla da se mi obeta še en doma preživet večer, ki bo bržkone dolgočasen... ampak taisti večer smo mel v vojniku oktoberfest... hvala bogu za primoža, ki me je klikno in reko če pridem ven... as usual smo se dobli u squashu... mal smo se sprehajal okol, šli pod šotor pogledat veselico (ljudi sploh ni blo velik :S), pa na kebab smo zavil, pa šli do mene po karte in nazaj v squasha... igral smo enko :D potem smo uvedl kr vsak svoja pravila da smo na konc igral kr tak kak je komu pasal :D
point naslova je bil da ne smemo takoj obupat :) konec koncev sem večer preživela super :) hvala vsem :D nasledn let bomo šli pa spet po krigle od pira na oktoberfest pol pa na enko v squasha :D